Poziv k preklicu nameravanih odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije

Policijski sindikat Slovenije je na delodajalca naslovil spodnji poziv k preklicu nameravanih odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi invalidnosti III. kategorije.

Policijski sindikat Slovenije (v nadaljevanju: PSS) je bil 12. 11. 2019, kot reprezentativen sindikat zaposlenih v državni upravi, z dopisom Ministrstva za notranje zadeve, št. 103-38/2017/48 obveščen, da je zoper članico sindikata, javno uslužbenko, zaposleno na delovnem mestu čistilke, uveden postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo invalidov.

Po naknadno pridobljeni dokumentaciji s strani dveh članic ter preverjanjem izvedenih aktivnosti delodajalca v smeri dejanskega zavzemanja za ohranitev zaposlitve invalida, ki je to postal po več letnem delu za delodajalca, pa zgroženo ugotavljamo, da niso bile opravljene nobene preučitve možnosti prilagoditve delovnega mesta invalidu III. kategorije, prav tako pa niso bili izvedeni in preverjeni ukrepi poklicne prekvalifikacije za delo na drugem ustreznem delovnem mestu, glede na Odločbi o invalidnosti III. kategorije, z delom za polni delovni čas. Predmetni odločbi sta po našem mnenju nerazumni v zapisu omejitev in na podlagi takšnih omejitev priznana invalidnost III. kategorije in v ugotovitvi, da sta delavki sposobni za delo v svojem poklicu z določenimi omejitvami, za polni delovni čas.

Dodatno je bilo ugotovljeno, da je osebni zdravnik ene izmed članic podal ponovno pobudo za postopek na IK ZPIZ, saj se kot osebni zdravnik ni strinjal z njihovimi odločitvami. V primeru ponovnega postopka bi moral tudi delodajalec, že iz tega razloga, počakati z uvedbo postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hendikepa invalida III. kategorije.
V PSS ocenjujemo, da ste kot delodajalec le pavšalno preverili ali je prosto kakšno delovno mesto (seveda neprilagojeno za delo invalidov) na ravni celotnega ministrstva in nato še širše, na nivoju celotne državne uprave. Zato gre po našem mnenju zgolj za izvedbo fiktivnega preverjanja, namenjenega zgolj zagotovitvi procesnega jamstva, ki naj bi predstavljalo zadostno zagotovilo za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Takšno ravnanje je skrb vzbujajoče, pa vendar očitno predstavlja »modus operandi« Ministrstva za notranje zadeve, čemur pritrjuje tudi dejstvo, da se je praktično istočasno zgodil skoraj identičen primer, ko je bila članica 23.10.2019, s Sklepom MNZ št. 103-71/2018/31 (1502-26), na identičen način obveščena o začetku postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in se je zato po pomoč obrnila na sindikat.

V predmetnih zadevah smo v PSS preverili sodno prakso Sodišča EU v združenih zadevah C335/11 in C 337/11 in zavzeli stališče, da je takšna praksa v Republiki Sloveniji nedopustna:
V preambuli Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila v imenu Evropske skupnosti potrjena s sklepom Sveta 2010/48/ES, z dne 26. novembra 2009 (UL 2010, L 23, str. 35, v nadaljevanju: konvencija OZN), je v točki (e) navedeno: »ob priznavanju, da je invalidnost razvijajoči se koncept in posledica medsebojnega sodelovanja med invalidi ter ovirami zaradi stališč v družbi in ovirami v okolju, ki preprečujejo, da bi invalidu pod enakimi pogoji kakor drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«.

Člen 1 konvencije OZN določa:
»Namen te konvencije je spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva.
Invalidi so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.«

Člen 2 konvencije OZN, četrti odstavek določa:
»primerna prilagoditev‘ pomeni potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin“.

Pravo Unije

V uvodnih izjavah 6 in 8 Direktive 2000/78 je navedeno:

Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev priznava pomembnost boja proti vsem oblikam diskriminacije, vključno s potrebo po sprejemanju ustreznih ukrepov za socialno in ekonomsko vključenost starejših in hendikepiranih.

V smernicah o zaposlovanju za leto 2000, o katerih se je dogovoril Evropski svet v Helsinkih 10. in 11. decembra 1999, je poudarjena potreba po krepitvi socialnemu vključevanju naklonjenega trga delovne sile z oblikovanjem politik, ki imajo za cilj boj proti diskriminiranju skupin, kakršne so denimo hendikepirane osebe. Poudarjena je tudi potreba, da se nameni posebna pozornost pomoči za starejše delavce, da bi se podaljšala doba njihove udeležbe znotraj delovne sile.

V uvodnih izjavah 16 in 17 navedene direktive je navedeno:
Zagotovitev ukrepov, namenjenih upoštevanju potreb hendikepiranih oseb na delovnih mestih, ima pomembno vlogo v boju proti diskriminaciji zaradi hendikepiranosti.
S to direktivo se ne zahteva, da se zaposli, poviša, obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obveznost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi.

V uvodnih izjavah 20 in 21 iste direktive je navedeno:
Poskrbeti bi bilo treba za ustrezne – tj. učinkovite in praktične – ukrepe za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim, denimo s prilagoditvijo delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog ali z zagotovitvijo sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo.

Pri ugotavljanju, ali ukrepi, za katere gre, povzročajo nesorazmerno breme, se morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči.

Člen 1 Direktive 2000/78 določa:
da je „namen te direktive opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

Člen 2 Direktive 2000/78 z naslovom „Koncept diskriminacije“ določa:
V tej direktivi‚ načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
V smislu odstavka 1:
a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;
b) se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne na videz nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če:

• tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen ali
• mora delodajalec oziroma oseba ali organizacija, ki jo ta direktiva zavezuje, glede oseb z določenim hendikepom na podlagi nacionalne zakonodaje sprejeti ustrezne ukrepe v skladu z načeli iz člena 5, da odpravi podlago za prikrajšanost, ki jo povzroča taka določba, merilo ali praksa.

Člen 5 Direktive 2000/78 z naslovom „Razumne prilagoditve za hendikepirane osebe“ določa:
„Da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi s hendikepiranimi osebami.“

Skladno z navedenimi cilji Konvencije o pravicah invalidov in Direktive 2000/87, ni bil opravljen poskus in preverjanje ukrepov razumne prilagoditve delovnega mesta, ni bil predviden ukrep usposabljanja za primerno delovno mesto glede na Odločbo o invalidnosti, vse kar je bilo storjeno, pa je pavšalna preveritev, ali obstaja prosto delovno mesto za novo nastalega invalida.
Res je v Odločbi o invalidnosti zapisano, da ima oseba pravico do premestitve na drugo delovno v svojem poklicu, skladno z 81. členom ZPIZ-2, vendar pa predmetni odločbi IK ZPIZ ne navajata, katera so ta delovna mesta in odločitev prepuščata kar delodajalcu. Slednji je zaradi takšnih pomanjkljivih in neživljenjskih odločitev zagotovo tudi sam v precejšnji zadregi.

Potrebno je opozoriti, da določbe ZPIZ-2 v svojem 82. členu določajo izbiro pravice do rehabilitacije delovnemu invalidu, ki obsega vse pravice v zvezi s poklicno rehabilitacijo, med katere spada tudi pravica do prilagoditve delovnega mesta. Določbe tega člena pa so v popolnem nasprotju z enako obravnavo pravic glede na priznano invalidnost s strani IK. Glede na to se namreč upravičeno sprašujemo, kako lahko nekdo uveljavlja pravico do poklicne rehabilitacije, še preden prejme odločbo pristojnega organa, s katero se določi, v katero kategorijo invalidnosti je sploh razvrščen. Ta pravica, skladno z navedeno prakso Sodišča EU glede na Konvencijo in direktivo, zato ne zdrži takšne pravne razlage in tudi ne samega namena.

Na podlagi takšnega tolmačenja imajo torej invalidi II. kategorije pravico do poklicne rehabilitacije v polnem obsegu, vključno s prilagoditvijo delovnega mesta in prilagoditve delovnih procesov, invalidi III. kategorije pa te pravice nimajo?! Zgolj premestitev na delovna mesta, ki jih glede na izjave vseh delodajalcev v javnem sektorju in celo podjetij, ki zaposlujejo invalide ni, s takšno prakso dejansko pomeni odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hendikepa.

Ne glede na določbe ZPIZ-2 pa se še vedno uporabljajo določbe 101., 102., 103., in 104. člena ZPIZ-1, ki pa predvidevajo poklicno rehabilitacijo, ki vključuje tudi prilagoditev delovnega mesta in opreme ali usposabljanja za drugo primerno delo – tudi za invalide III. stopnje in nikakor ne neposredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Iz teh razlogov v PSS takšne razlage ne moremo sprejeti, saj slednja lahko predstavlja celo neposredno diskriminacijo na podlagi invalidnosti, gledano iz vidika zdravega delavca in celo na kategorijo invalidnosti, oziroma v pravu EU in mednarodnem pravu, hendikepa.

V podobni zadevi je tudi že odločilo Sodišče EU – Zadeva C-312/11 z dne 4 julija 2013, Komisija proti R. Italiji.
Za obe javni uslužbenki se predlaga odpoved pogodbe o zaposlitvi v Ministrstvu za notranje zadeve, ki skupaj z organi v sestavi zaposluje preko 8000 uslužbencev (v sklopu širše državne uprave pa preko 30.000 uslužbencev), samo iz razloga hendikepa. Če se ji invalidnost ne bi zgodila in tistim, ki se jim to ni pripetilo, se pogodba o zaposlitvi ne odpove.

Prav tako lahko navedemo, da bi lahko skladno z Direktivo 2000/87 in obenem na podlagi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, primeroma z ukrepi prilagoditve delovnega mesta in opreme, delitve delovnih nalog in delovnega časa, že na istem ali istovrstnem delovnem mestu prilagodili delo in delovno opremo izvajanju nalog, primeroma z nakupom npr. naslednjih oz. podobnih naprav:

• HOBOT robotski čistilec steklenih in ostalih površin (masa izdelka 1.2 kg),
• robotski pomivalec tal I ROBOT BRAAVA JET (teža 4 kg),
• stroj za ribanje in sesanje TASKI SWINGO 2100μicro BMS EURO (profesionalni stroj visoke kapacitete s sedečim upravljanjem in možnostjo prilagoditev),
• robotski sesalnik MAKITA DRC200Z.

Takšni in podobni tehnološki čistilni stroji omogočajo pretežno delo sede in občasen nadzor nad njihovim delom in praznjenje zbrane umazanije. Prav nobenih zadržkov torej ni, da bi s pomočjo slednjih ali podobnih naprav lahko javni uslužbenki, glede na omejitve zaradi invalidnosti III. kategorije s polnim delovnim časom, delo tudi opravljale. Pri tem sta članici pripravljeni sprejeti delo v drugi NOE oz. OE, v katerih delo opravlja več čistilk, med katerimi bi bila omogočena tudi morebitna delitev nalog.

Po našem mnenju torej kot delodajalec niste storili ničesar, da bi prilagodil delovna mesta oziroma tehnologijo, ki bi omogočala nadaljevanje delovnega razmerja v okviru poklica in delovnega mesta za opravljanje dela, katerega sta po oceni IK ZPIZ še vedno zmožni, sicer z omejitvami in ob ustrezni premestitvi in prilagoditvi delovnega mesta s porazdelitvijo nalog.

Pri tem pa bi lahko tako velik delodajalec kot je Ministrstvo za notranje zadeve, z vsemi organi v sestavi, brez večjih in nesorazmernih stroškov prilagodil delovna mesta ali pa javni uslužbenki usposobil za delo na drugem ustreznem delovnem mestu kot je npr. delo telefonistke, lažjih pisarniških opravil in podobno.

Opozarjamo še, da nas niste predhodno, pred podajo obvestil o nameravani odpovedi delovnega razmerja invalidom, obvestili o drugačni politiki odpuščanja delavcev, skladno s prvo alinejo, prvega odstavka 31. člena veljavne Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki se uporablja za javne uslužbence.

Vaša dejanja so prav zaradi takšnih dejanj, predvsem iz vidika varstva invalidov kot tudi socialnega vidika, popolnoma neprimerna in si kot takšna zaslužijo ostro obsodbo zaradi posegov v temeljne vrednote socialne države in človekovega dostojanstva.

Iz teh razlogov smo Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi Ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti že pozvali, da ne poda soglasja za odpoved pogodb javnima uslužbenkama.

V zvezi s tem vas pozivamo, da postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi za obe javni uslužbenki, zaposleni v Policiji, s strani Ministrstva za notranje zadeve prekličete, saj obstajajo zakonite in dejanske možnosti prilagoditve delovnega mesta, prerazporeditve nalog ali pa ustreznega usposabljanja za delo na drugem primernem delovnem mestu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi izključno zaradi hendikepa bi v tem primeru dejansko pomenila diskriminacijo in bi bila v nasprotju s cilji Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.

Pričakujemo, da nas boste o vaših ukrepih, s ciljem iskanja pravičnih rešitev, povratno obvestili najkasneje do 15.1.2020.

S spoštovanjem,

Rok Cvetko

PREDSEDNIK

PRILOGE:
1. Poziv Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
2. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti – obvestilo 1
3. Obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti – obvestilo 2