OBMOČNI POLICIJSKI SINDIKAT GORENJSKE

Izplačilo presežnih ur – dodatno pojasnilo

Spoštovane članice in člani PSS ter ostali zaposleni!

S strani nekaterih posameznikov, nečlanov, smo v PSS prejeli vprašanja, zakaj se po obeh pravnomočnih sodbah, ki jih je dosegel PSS, ne izplačajo nadure vsem zaposlenim za ista obdobja in enako. Za lažje razumevanje vam v nadaljevanju podajamo dodatna pojasnila.

Individualne tožbe v letu 2013: 

PSS je v letu 2013, skladno z veljavnimi določili Zakona, ki ureja delovna razmerja, želel predmetno vprašanje urediti v Kolektivni pogodbi za policiste. V pogajalskem procesu smo bili deležni posmeha predstavnikov policije in sorodnega sindikata, ki je zastopal stališče, da bi do poravnave presežnih ur moralo priti le ob zaključku koledarskega leta in ne dvakrat letno, kot je to že določal zakon. Ker je na takšen način prihajalo do neposrednega oškodovanja zaposlenih, smo v PSS istega leta, ko sploh še ni bilo sodne prakse glede plačila nadur v referenčnih obdobjih, pozvali svoje člane na podajo individualnih tožbenih zahtevkov za obdobje od leta 2008 naprej. Vse to z namenom, da se z vložitvijo tožbe ustavi zastaralno obdobje 5-ih let. Na sodišče je bilo vloženih preko 1.100 individualnih tožbenih zahtevkov, na podlagi katerih je v letu 2015 Vrhovno sodišče sprejelo odločitev, da je delodajalec dolžan ure na koncu referenčnega obdobja plačati kot nadure, vendar zgolj v višini dodatka na polno uro, torej v višini 30% (in ne 130%).

Na podlagi navedene pravnomočne sodbe, potrjene s strani Vrhovnega sodišča, je delodajalec v letu 2015 podal prvo izjavo, da bo po tej sodbi, najkasneje do konca leta 2015, izdal sklepe vsem zaposlenim in izplačal presežne ure konec referenčnega obdobja v višini 30%. Ob tem je pri individualnih tožnikih upošteval dejstvo, da so slednjim zahtevki, ki so se nanašali na obdobje pred letom 2008, zastarali (glede na to, da so bile tožbe vložene leta 2013, upoštevaje 5 letno zastaralno obdobje). Za vse ostale, ki tožb niso vložili pa je štel, da jim je zastaralo obdobje, ki presega 5 letno obdobje pred izdajo izjave v letu 2015. Na podlagi predmetne izjave, upoštevaje sodbo, ki jo je dosegel PSS, so 4.12.2015 vsi policisti in drugi zaposleni, ki delo opravljajo v neenakomernem delovnem času, prejeli plačila za presežne ure (za 5 let nazaj) v višini 30%. Ob izvršitvi teh izplačil pa smo v PSS že takrat ugotovili precej pomanjkljivosti in napak tako pri izračunih kot pri samih izplačilih.

Nestrinjanje PSS s sodno prakso in vložitev prvega kolektivnega delovnega spora:

Ne glede na predmetno sodbo, smo bili v PSS trdno prepričani, da bi se morale presežne ure ob koncu referenčnih obdobij izplačati v višini 130% in ne zgolj v višini 30%, zaradi česar smo na Delovno in socialno sodišče vložili še dva predloga za kolektivni delovni spor.

Prvi izmed obeh kolektivnih delovnih sporov je bil vložen na podlagi stavkovnega sporazuma PSS iz leta 2013, ki ima v tem delu naravo kolektivne pogodbe in tako daje pravice vsem uslužbencem policije in MNZ, ki delo opravljajo v neenakomernem delovnem času in kasneje na podlagi določb kolektivne pogodbe za policiste za referenčna obdobja od 3. 5. 2013 naprej. Predmetni kolektivni delovni spor je bil vložen za vse policiste in je bil zaključen z ugodno odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je pritrdilo trditvam PSS, da je delodajalec dolžan vsem policistom, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, izplačati presežne ure ob koncu referenčnih obdobij kot delo preko polnega delovnega časa (nadure), v višini 130%.

Pripoznava dolga s strani delodajalca v letu 2017 na podlagi sodbe, ki jo je dosegel PSS:

Na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča v prvem kolektivnem delovnem sporu, ki ga je vodil PSS, je delodajalec v začetku leta 2017 podal izjavo, ki predstavlja pripoznavo dolga, kar je pomenilo, da bo od leta 2012 naprej, vsem zaposlenim izplačal presežne ure v posameznih referenčnih obdobjih kot delo preko polnega delovnega časa (nadure), v višini 130%.

Sklenitev poravnav med individualnimi tožniki, člani PSS in pravobranilstvom:

V vmesnem času je prišlo do poravnav med takratnim pravobranilstvom in tožniki, ki so individualne tožbe na sodišče vložili v letu 2013. Tožniki so za obdobje do 31.11.2011 prejeli plačilo presežnih ur v referenčnih obdobjih  v višini 30%, od 1.1.2012 naprej pa v višini 130%.

Vložitev drugega kolektivnega delovnega spora in prekinitev zastaralnih obdobij za člane PSS:

Z drugim predlogom za kolektivni delovni spor, ki smo ga v PSS vložili v letu 2015 in je takrat predstavljal novost na področju kolektivnih tožb, smo v PSS, s prekinitvijo zastaralnega obdobja (5 let), želeli zavarovati pravice svojih članov in uveljaviti pravico do plačil presežnih ur v referenčnih obdobij od leta 2010 dalje. Odločanje v predmetnem sporu je trajalo zelo dolgo, saj je bila tožba dvakrat na Vrhovnem sodišču. Vrhovno sodišče je šele konec leta 2018 (v drugem odločanju) pritrdilo  stališču PSS, da so člani PSS, ki so bili na seznamu članstva ob vložitvi tožbe, upravičeni do plačila presežnih ur v referenčnih obdobjih za obdobje od 30. 6. 2010 naprej, v višini 130%.  

Ker je ta spor, na podlagi seznama članov, zajemal samo člane PSS, drugi zaposleni za obdobje od 30.6.2010 do 31.12.2011 ne morejo prejeti plačila viška ur v višini 130%, ampak zgolj v višini 30%, kot se je glasila odločitev sodišča v letu 2015. Za čas od 1.1.2012 naprej pa se je leta 2017, (ko je prišlo do sodne odločitve v prvem kolektivnem sporu), delodajalec zavezal vsem zaposlenim izplačati presežne ure v referenčnih obdobjih kot delo preko polnega delovnega časa, v višini 130%.

Pojasnilo o možnosti plačil vsem zaposlenim na podlagi sodb, ki jih je dosegel PSS:

Če bi delodajalec sedaj želel za čas pred letom 2012, vsem zaposlenim v Policiji, na podlagi sodb, ki jih je dosegel PSS, plačati viške ur kot delo preko polnega delovnega časa v višini 130%, bi bilo takšno ravnanje sporno tako iz vidika predpisov o razpolaganju z javnimi sredstvi, kot tudi iz vidika upoštevanja zastaranja zahtevkov. Delodajalec namreč ves čas striktno stoji na stališču, da zastaranih zahtevkov ne priznava in utemeljene zahtevke prizna samo za pet let za nazaj, kolikor znaša zastaralni rok. Če bi sedaj spremenil svoje dosedanje ravnanje in bi za čas od  30.6.2010 naprej vsem zaposlenim v policiji izplačal presežne ure v referenčnih obdobjih kot delo preko polnega delovnega časa v višini 130%, bi s tem negiral tako svojo dosedanjo prakso kot tudi predpise o zastaranju, s tem pa neposredno  povzročil krivico in neenako obravnavanje vseh tistih zaposlenih, ki jim je do sedaj ugovarjal zastaranje in jim za več kot pet let nazaj ni želel izplačevati zastaranih zahtevkov.

Če bi imel delodajalec iskreno željo, da vse krivice popravi, bi moral vsem zaposlenim, ki jim je kadarkoli prej podane zahtevke iz naslova odprave kršitev pravic iz delovnega razmerja zmanjševal za obdobje zastaranja, sedaj popraviti za nazaj – torej tudi za obdobja pred zastaranjem. Če bo to storil, potem takšno ravnanje podpiramo tudi v PSS. Pričakujemo pa, da bo v primeru takšnega ravnanja enako naredil tudi s tožniki, ki so sicer v individualnih sporih, na podlagi takratne sodne prakse, sklenili poravnave za vtoževano obdobje v višini 30%. Navedenim bo tako moral plačati še razliko v višini 100%, hkrati pa vsem ostalim zaposlenim v Policiji za nazaj priznati celotne zahtevke za plačila, do katerih so upravičeni, a jih niso prejeli (brez sklicevanja na zastaranje oz. potek zastaralnih rokov: tako pri odškodninah za odmore med delovnim časom, kot za napredovanja,  dodatkih za izmensko delo itd.). Če delodajalec vsega navedenega ne bi storil na opisan način, bi njegovo ravnanje predstavljalo neenako obravnavo in s tem diskriminacijo zaposlenih v Policiji, takšno ravnanje pa bi imelo tudi znake kaznivega dejanja.

V  PSS glede na stališče državnega odvetništva in na to, da je delodajalec v preteklosti nekaterim (privilegiranim) skupinam že samo vložitev zahtevkov za varstvo pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu štel za prekinitev zastaranja (glej ga zlomka, pravna praksa jasno govori drugače!), delamo v smeri, da bi se izplačila vsaj za obdobje od leta 2012 do 3. 5. 2013 izvršila tudi našim članom, ki v letu 2015 niso bili na seznamu članstva PSS, o čemer vas bomo pravočasno obvestili. V kolikor bi to obveljalo, bo enako pripadalo vsem zaposlenim.

Ob koncu naj dodamo zgolj komentar na zapise, ki so se pojavili v interni in zunanji javnost, češ, da se zgolj en sindikalni subjekt bori za vse zaposlene.  Takšne navedbe v PSS lahko opredelimo kot neresne, če ne že smešne, saj ima vsaka sindikalna organizacija možnost pravice zaposlenih vselej uveljavljati po sodni poti. Zato se lahko na tem mestu upravičeno vprašamo zakaj potem sorodni sindikat v breme lastnih prihodkov iz naslova članarin ni vložil tožbe (kot je to storil PSS) in v okviru slednje predmetnega spora vodil v interesu vseh zaposlenih in za vsa navedena obdobja?